Presoja ESČP z dne 24. januarja 2017 v zadevi Koprivnikar proti Sloveniji (pritožba št. 67503/13).
V letu 2013 je pritožniku pomagal pri pripravi pritožbe. Kasneje je bila pritožba posredovana tudi Sloveniji.
V tem primeru se je pritožnik uspešno pritožil na kumulativno kazen za več kaznivih dejanj. Primer je bil kršitev zahtev iz člena 7 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
OKOLIŠČINE DELA
Pritožnik je bil obsojen na podlagi ločenih kazni treh ločenih kaznivih dejanj, za katere je bil obsojen na zaporno kazen pet mesecev, štiri leta in 30 let. Pozneje je tožeča stranka pri okrožnem sodišču v skladu s členom 53 § 2 (2) kazenskega zakonika leta 2008 združiti tri zaporne kazni v isti kazni.
Ta določba je določila, da mora skupna kazen presegati vsako individualno kazen, ne sme pa presegati vsote kazni ali 20 let zapora. Ob upoštevanju, da zakonodajalec ni nameraval uvesti zakonodajo, ki omogoča kriminalcem, obsojen na 30 let zapora, da koristi od skupne kazni, ki je bila znižana na 10 let, ko so v kombinaciji z zločini, je Okrožno sodišče tožeči stranki naložil kumulativno kazen 30 let odvzem prostosti za vsa tri kazniva dejanja. V konvencionalnih postopkih se je pritožnik pritožil, da je kazenska sankcija, ki se je nanašala na njega, kršila člen 7 Konvencije.
VPRAŠANJA ZAKONA
V zvezi z izpolnjevanjem zahtev iz člena 7 Konvencije. Ustrezni pravni status, ki so ga uporabili domača sodišča, je zagotovila nezadostno pravno podlago za določitev kazni. Zlasti uporaba besedila Kazenskega zakonika iz leta 2008 v položaju tožeče stranke je povzročila nasprotujoče si rezultate. V tistem času, tako v smislu te določbe, da tožeča stranka ni imela, da bi dobili splošen kazen, daljšo od 20 let, je bila skupna kazen večja od vsake posamezne kazni, ki je tožeča stranka vključena kazen zapora 30 let. Edini način, s katerim sodišča tožene države, da zagovarja načelo, da lahko samo zakon opredeliti kaznivo dejanje in kaznuje in ublažitev posledic nepredvidljivosti prava v tem primeru je bilo, ali naj razloži okvarjenega položaj restriktivna, da je, v korist tožeče stranke.
Ustrezna določba se lahko uporablja za tožečo stranko skozi zanemarjanja spodnjo mejo, ki je potrebna, da skupna kazen presegla vsak stavek, ki ga ignorirajo zgornjo mejo, ki je zagotovila, da je celotno obdobje zapora ne presega najvišjo kazen 20 let zapora. Prva možnost je bila ugodnejša za tožečo stranko in morala upoštevati najvišjo mejo splošne kazni, ki je bila izrecno določena z zakonom. Slovenska sodišča so interpretirali okvarjen položaj s prerazporeditvijo na različne norme razlage, in sklenila, da je treba razumeti, kot da nalaga kazen 30 let zapora, čeprav je bila takšna kazen hujša, kot je izrecno določeno največ, in čeprav, glede na besedilo te določbe, očitno je škodovalo interesom tožeče stranke.
V skladu s tem in ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev domača sodišča niso ravnala v skladu z načelom zakonitosti, vsebovanim v 7. členu Konvencije. Splošna kazen, ki je bila naložena tožeči stranki, je kršila načelo, da lahko samo kazni določi kaznovanje in načelo retroaktivne uporabe mehkega kazenskega prava.
SKLEP
Zadeva je bila kršitev zahtev člena 7 Konvencije (sprejeta s šestimi glasovi za "z enim -" proti ").
NADOMESTILO
Pri uporabi člena 41 Konvencije. Uvedba kršitve samo po sebi predstavlja zadostno pošteno nadomestilo.