Sklep EKČP z dne 28. avgusta 2018 o zadevi Vizgirda (Slovenija) (pritožba št. 59868/08).
Zadeva je bila uspešno obravnavana kot pritožba zaradi pomanjkanja prevoda dejanj strank v kazenskem postopku in prevoda dokumentacije v jezik, ki ga je obdolženec imel dovolj. Zadeva je kršila zahteve 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
OKOLIŠČINE ZADEVE. \ T
Pritožnik, državljan Litve, je bil obsojen v Sloveniji in obsojen na zaporno kazen. Pritožnik je neuspešno vložil več pritožb, pri čemer je trdil, da se ne more učinkovito braniti v sodnih postopkih, ker so bili ustni postopki in ustrezni dokumenti prevedeni ne v litovščino, ki je bil njegov materni jezik, ampak v ruski jezik, ki po mnenju pritožnika ni dobro poznal.
VPRAŠANJA PRAVA
Glede skladnosti s prvim in tretjim odstavkom 6. člena konvencije. (i) splošna načela. Sodelujoči organi, zlasti sodišča v Sloveniji, so morali preveriti, ali načelo pravičnega sojenja zahteva imenovanje tolmača za pomoč obdolžencu. Po mnenju Evropskega sodišča ta dolžnost ni bila omejena na primere, ko je toženec, ki je bil tujec, neposredno zahteval pomoč tolmača, ampak se je pojavil vedno, ko je obstajal razlog za domnevo, da je obtoženec slabo razumel jezik postopka. Ta dolžnost se je pojavila tudi, če je bila predlagana uporaba tretjega jezika za prevajanje. V takih okoliščinah bi bilo treba posest obtoženca v tretjem jeziku preveriti pred odločitvijo o uporabi tega jezika kot jezika za prevod sodnega postopka. Dejstvo, da je tožeča stranka govorila na osnovnem nivoju jezika sodnega postopka ali tretjega jezika, v katerem bi se lahko zagotovil prevod, samo po sebi ne preprečuje toženi stranki, da zahteva prevod v jezik, ki ga dobro razume, da bi lahko v celoti uresničil svojo pravico do obrambe.
V obravnavanem primeru bi bilo treba osumljenca obvestiti v jeziku, ki ga je razumel o njegovi pravici do tolmača, ko je bil "obtožen kazenske obtožbe". Evropsko sodišče je opozorilo na pomembnost navedbe v protokolu uporabljenega postopka ali odločitve v zvezi s preverjanjem potrebe po prevodu, obveščanje o pravici do tolmača in o pomoči prevajalca.
(ii) glede razlogov za zavrnitev imenovanja prevajalca iz ruskega jezika. V spisu ni bilo navedb, da bi slovenski organi med preiskavo ali sodnim postopkom uporabili kakršno koli sredstvo za imenovanje prevajalca iz litovskega jezika. Šele potem, ko je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev, so sodišča v Sloveniji izvedla nekaj poizvedb glede razpoložljivosti prevajalcev iz litovskega jezika, vendar ni bilo nobenega nadaljnjega ukrepanja. Čeprav je sodišče navedlo, da takrat v Sloveniji ni bilo registriranih takih prevajalcev in da bi za prevod iz litovščine in litovščine potrebovali pomoč najbližjega litovskega veleposlaništva, je bil med nadaljnjim postopkom organiziran prevod iz litovščine v slovenščino in obratno. V vsakem primeru slovenski organi niso prinesli nobenih prepričljivih okoliščin, ki bi organom preprečile imenovanje prevajalca iz litovskega jezika za pomoč pritožniku. Odločitve slovenskih sodišč so temeljile na predpostavki, da pritožnik razume ruski jezik in da lahko v postopku sodeluje.
(iii) v zvezi z oceno potrebe po imenovanju tolmača za prosilca. Slovenski organi oblasti niso jasno potrdili, da je pritožnik pravilno obvladal ruski jezik. Nikoli ga niso vprašali, ali tolmačenje ali prevod v ruski jezik dovolj razume, da bi učinkovito branil v določenem jeziku. V zvezi s tem je Evropsko sodišče zavrnilo argument slovenskih organov o uporabi ruskega jezika v Litvi.
(iv) v zvezi z drugimi navedbami o znanju ruskega jezika, ki ga ima prosilec. Preiskovalni sodnik ni opravil zvočnih posnetkov o zaslišanju pritožnika ali evidentiranju sodnih obravnav ali drugih dokazov, ki bi določali dejansko raven znanja pritožnika v govorjenem ruskem jeziku. Ker ni bilo nobene potrditve, bi lahko zavrnitev sodelovanja s strani pritožnika med policijskim postopkom in med zasliševanjem preiskovalnega sodnika vsaj delno pojasnila težave, ki jih je pritožnik iskal, ko je poskušal izraziti misel ali razumeti besedne zveze v ruskem jeziku. Več osnovnih izjav, ki jih je tožeča stranka podala na sodnem sestanku, domnevno v ruščini, ne more biti zadosten dokaz, da bi pritožnik dejansko lahko učinkovito izvršil svojo obrambo v tem jeziku. Čeprav je Ustavno sodišče ugotovilo, da je pritožnik "uspešno komuniciral" s svojim odvetnikom, se je zdelo, da je njegov sklep temeljil na domnevi in ne na dokazih o jezikovnem znanju pritožnika ali potrditvi narave pritožnikove resnične komunikacije z odvetnikom. Na koncu je treba opozoriti, da čeprav se je zdelo, da je pritožnik lahko govoril ruščino in je malce razumel rusko, Evropsko sodišče ni menilo, da je bilo ugotovljeno, da je pritožnikovo znanje tega jezika zadostovalo za zagotovitev poštenosti postopka.
(v) glede odsotnosti pritožbe ali zahteve za imenovanje drugega tolmača med sojenjem. V skladu s slovenskim pravom je pritožnik imel pravico prevajati postopek v svojem maternem jeziku, organi pa so morali to obvestiti o svoji pravici in vpisati v spis o omenjenem obvestilu in o tožnikovem odgovoru. Ni znakov, da bi slovenski organi izpolnili to zahtevo. Slovenski organi niso navedli nobenega razloga za utemeljitev take opustitve. Po mnenju Evropskega sodišča odsotnost tega obvestila o pravici do tolmača v povezavi s ranljivim položajem pritožnika kot tujca, ki je v Slovenijo prispel za krajši čas, preden je bil pridržan in je bil v priporu med postopkom, pa tudi omejeno znanje Razlaga, da je pritožnik na področju ruskega jezika mogoče razložiti z odsotnostjo kakršne koli zahteve za zamenjavo prevajalca ali pritožbo v zvezi s tem, dokler se ne začne poznejša faza postopka, ko je pritožnik lahko govoril svoje m materni jezik. Ustavno sodišče je položaj pritožnika obravnavalo izjemno, kar pomeni, da mu ni bilo treba izčrpati razpoložljivih pravnih sredstev. Odsotnost prošnje prosilca za prevajalca, ki jo je vložil pritožnik, slovenskim sodiščem ni olajšala obveznosti iz 6. člena Konvencije.
Nazadnje, v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi pritožnik prejel pravno pomoč v jeziku, ki bi mu omogočil aktivno sodelovanje v sodnem postopku. Ta okoliščina je po mnenju Evropskega sodišča zadostovala za priznanje celotnega sojenja kot nepoštenega.
RESOLUCIJA
V primeru kršitve zahtev iz 6. člena Konvencije (sprejet je bil s petimi glasovi "za" z enim - "proti").
PLAČILO
Pri uporabi 41. člena konvencije. Sodišče je pritožniku dosodilo 6.400 EUR za nepremoženjsko škodo, zahtevek za premoženjsko škodo je bil zavrnjen.