Odločba ESČP z dne 24. aprila 2018 v zadevi Benedik proti Sloveniji (pritožba N 62357/14).
V letu 2014 je pritožniku pomagal pri pripravi pritožbe. Kasneje je bila pritožba posredovana Sloveniji.
Zadeva je bila uspešno obravnavana kot pritožba o policiji, ki brez odločbe sodišča prejme informacije o uporabi dinamičnega naslova internetnega protokola. Zadeva je kršila zahteve člena 8 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
OKOLIŠČINE DELA
Na podlagi podatkov v zvezi z izmenjavo datotek, ki vsebujejo otroško pornografijo, so policisti brez odločbe sodišča zahtevali, da ponudnik internetnih storitev (ISP) zagotovi podatke o uporabniku dinamičnega naslova internetnega protokola, ki mu je bil ta naslov dodeljen ob določenem času. Ponudnik je navedel ime in naslov uporabnika interneta, ki je vstopil v internet z ustreznim naslovom IP.
IP naslov je niz številk, dodeljenih računalnikom v računalniškem omrežju, vključno z dostopom do spletnih virov. Ko je odjemalski računalnik ali pametni telefon zahtevan do podatkov na spletni strani, se IP-naslov odjemalca prenese na strežnik, ki služi določeni spletni strani. Internetni ponudniki internetnim uporabnikom nudijo "statične" ali "dinamične" IP naslove, to so naslove, ki se spreminjajo vsakič, ko se računalnik ponovno poveže z internetom. V nasprotju s statičnim dinamičnim naslovom IP ne omogočajo vedno nedvoumno določitve (z uporabo sredstev, ki so na voljo širokemu krogu ljudi), korespondenco med določenim računalnikom in fizično točko povezave z internetom, ki jo ponuja ponudnik.
Kasneje so policisti prejeli sodno odredbo, v skladu s katero je moral ponudnik internetnih storitev posredovati osebne podatke in informacije o posredovanih in prejetih informacijah prek računalnika (prometa) uporabnika, povezanega z obravnavanim naslovom IP. Na tej podlagi je bila preiskava izvedena v hiši družine prosilca, v kateri so bili zaseženi računalniki, v katerih so našli materiale, ki vsebujejo otroško pornografijo. Pritožnik je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja prikazovanja, proizvodnje, shranjevanja in distribucije pornografskih materialov.
Tožeča stranka se je na domačih sodiščih neuspešno pritožila na dejstvo, da bi se zasebna narava korespondence in drugih načinov komuniciranja lahko kršila le na podlagi sodnega naloga, zato bi bilo treba vse nezakonite podatke izključiti s seznama dokazov. V zvezi s tem je Ustavno sodišče Slovenije navedlo, da je tožeča stranka, ki ni skrila svojega naslova IP, s katero je priključil internet, namerno posredoval te informacije za javno uporabo in tako zavrnil zakonito pričakovano zasebnost. Kot rezultat, čeprav je bila identiteta uporabniškega IP naslova zaščitena z zakonom o zasebnosti v skladu s slovensko ustavo, tožeča stranka ni potrebovala sodnega naloga za razkritje teh podatkov.
VPRAŠANJA ZA PRAVO
Glede skladnosti s členom 8 Konvencije. (a) Dopustnost. (i) narava prizadetih interesov. Podatki, ki se nanašajo na specifične dinamične naslove IP, ki so v določenem času zagotovljeni, so načeloma povezani z osebnimi podatki. Poleg tega ti podatki niso bili javno dostopni, zato jih ni bilo mogoče primerjati z informacijami iz navadnih telefonskih registrov ali podatkovnih baz za registracijo registrske tablice. Da bi določil uporabnika dinamičnega IP-naslova v določenem času, mora ISP oceniti shranjene podatke, povezane z nekaterimi telekomunikacijskimi dogodki. Uporaba teh shranjenih podatkov lahko sama po sebi postavlja vprašanja o kršitvi pravice do spoštovanja zasebnega življenja. V obravnavanem primeru je edini namen pridobitve informacij o uporabniku naslova IP vzpostaviti določeno osebo, ki deluje pod dinamičnim naslovom IP. Informacije o takšni internetni dejavnosti so vključevale vidik zasebnosti v trenutku, ko je bil povezan z določeno osebo ali osebo, ki jo je mogoče identificirati. Zato bi bilo treba, kar je mogoče zaznati s policijskim zahtevkom za sekundarne informacije, in sicer ime in naslov uporabnika interneta, obravnavati kot zahtevo, ki je neločljivo povezana z spletno aktivnostjo določenega uporabnika in tako razkriva osebne podatke. Drugačen zaključek bi pomenil zavrnitev potrebnega varstva podatkov, ki bi lahko veliko poročal o internetni dejavnosti osebe, vključno z zaupnimi podatki o njegovih ali njenih interesih, prepričanju in osebnem življenju.
(ii) Ali je bila ugotovljena identiteta tožeče stranke zaradi izpodbijanega ukrepa. Vlagatelj je bil uporabnik zadevnega internetnega vira z osebnim računalnikom, ki je bil v domovini pritožnika, in to je bila njegova internetna dejavnost, ki jo je policija spremljala. Dejstvo, da tožeča stranka ni bila osebno registrirana kot uporabnik internetnih storitev, ni vplivala na pričakovanja tožeče stranke glede zasebnosti, ki so bila posredno prizadeta takoj, ko so bili razkriti podatki o uporabniku, ki so bili povezani z njegovo uporabo interneta.
(iii) Ali prosilec upravičeno pričakuje, da bo zaupnost ostala? Kljub javno dostopni naravi sistema za izmenjavo datotek na internetu je prosilec subjektivno pričakoval, da bodo njegove dejavnosti ostale nerazkrite in da njegova identiteta ne bo razkrita. Dejstvo, da ni zbral svojega dinamičnega IP naslova, ni mogel biti odločilen pri presoji, ali je bila pričakovanja vlagatelja glede zaupnosti podatkov objektivno objektivna. Pri taki oceni je pomemben dejavnik, ki ga je treba upoštevati, anonimni vidik ohranjanja zaupnosti v spletnih dejavnostih. Zlasti ni bilo zatrjevano, da je tožeča stranka nikoli razkrila svojo identiteto v zvezi z internetno dejavnostjo, ki se obravnava v zadevi, ali da bi bila njegova identiteta na primer vzpostavljena z uporabo sistema za izmenjavo datotek prek naslova povezave ali kontaktnih podatkov. Tako je bila dejavnost vlagatelja na internetu povezana z visoko stopnjo anonimnosti, kar potrjuje dejstvo, da dinamični naslov IP, ki ga je uporabnik uporabljal, čeprav je viden drugim uporabnikom interneta, ni mogel slediti določenemu računalniku brez potrditve podatkov pri internetnem ponudniku. zahtevo policije. Poleg tega je Ustava Slovenije zagotovila zaupnost korespondence in pogajanj ter zahtevala, da bi kakršno koli poseganje v to pravico temeljilo na sodnem nalogu. Zato ni mogoče reči, da so bila pričakovanja vlagatelja glede zaupnosti v zvezi z njegovimi spletnimi dejavnostmi neutemeljena ali nerazumna.
(iv) Sklep. Interes prosilca za varovanje zaupnosti svojih osebnih podatkov v zvezi z njegovimi dejavnostmi na internetu je bil povezan s pojmom "zasebnost". V skladu s tem se člen 8 Konvencije uporablja za obravnavani primer.
(b) skladnost z zahtevami Konvencije. Dostop policije do internetnega ponudnika in njihova uporaba podatkov o uporabniku interneta, ki je privedla do identifikacije prosilca, je posegala v pravice prosilca, ki jih zagotavlja člen 8 Konvencije. Ukrepi policije so delno temeljili na domači zakonodaji. Ker upoštevna pravila niso bila skladna glede interesov tožeče stranke na področju varstva zasebnosti, se je Evropsko sodišče sklicevalo na razlago Ustavnega sodišča, v skladu s katero je razkritje osebnih podatkov osebe, ki uporablja sredstva komunikacije in podatke o prometu, načeloma zahtevala sodni nalog. Kar zadeva stališče Ustavnega sodišča v zvezi z dejstvom, da je pritožnik zavrnil razumna pričakovanja glede zasebnosti, ker ni skril svojega naslova IP, prek katerega je šel na internet, Evropsko sodišče ni dokazalo, da ima ta okoliščina kakršno koli povezavo z omejitvami pravice do spoštovanjem posebnega življenja, ki ga določa konvencija. Tako je bilo v obravnavani zadevi potrebno sodno odredbo in policistom ni bilo mogoče preprečiti, da bi to pridobili.
"Podatki o prometu" so vsi podatki.
Posledično je sklicevanje domačih organov na določbe zakonika o kazenskem postopku, ki se nanašajo na zahtevo po informacijah o lastniku ali uporabniku določenih elektronskih komunikacij in ne vsebujejo posebnih pravil glede razmerja med dinamičnim naslovom IP in osebnimi podatki uporabnika interneta, očitno nepomembno. Poleg tega ta položaj ni zagotovil skoraj nobene zaščite pred samovoljnim vmešavanjem v pravice uporabnikov. Med obdobjem, ki se nanaša na okoliščine primera, ni bilo normativov, ki določajo pogoje za ohranitev podatkov, pridobljenih v skladu z zakonikom o kazenskem postopku, in zagotavljanjem jamstev za zlorabe javnih uslužbencev med postopkom za dostop do teh podatkov in njihovim shranjevanjem. Poleg tega ni bilo dokazano, da je policijski uradnik neodvisen nadzor nad uporabo teh pooblastil kljub dejstvu, da so ti organi ponudili internetnemu ponudniku, da poišče shranjene podatke o vzpostavljanju internetnih povezav in da je policiji omogočil povezavo velikega števila informacij v zvezi z internetom. -aktivnosti s posebno osebo brez njegovega soglasja.
Zato naj bi bil zakon, na katerem temelji izpodbijani akt, in način njegove uporabe s strani nacionalnih sodišč nejasen in ni zagotovil zadostnih jamstev za samovoljno vmešavanje v pravice tožeče stranke. Tako poseganje v pravico tožeče stranke do spoštovanja njegovega zasebnega življenja ni "predpisano z zakonom".
RESOLUCIJA
V primeru kršitve zahtev iz 8. člena Konvencije (sprejeta je bila s šestimi glasovi za "z enim -" proti ").
PLAČILO
Pri uporabi člena 41 Konvencije. Evropsko sodišče je odločilo, da je ugotovitev kršitve Konvencije samo po sebi dovolj poštena odškodnina za kakršno koli nepremoženjsko škodo.