Sodba ESČP z dne 31. oktobra 2017 v zadevi Krajnc proti Sloveniji (pritožba št. 38775/14).
V obravnavanem primeru je pritožba uspešno obravnavala pritožbo o zmanjšanju zneska invalidske pokojnine, ki je bila predhodno dodeljena prosilcu, čigar delovna zmogljivost se je kasneje še zmanjšala. Primer je bil kršitev zahtev člena 1 Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
V letu 2014 je pritožniku pomagal pri pripravi pritožbe. Kasneje je bila pritožba posredovana Sloveniji.
OKOLIŠČINE DELA
Vložnik, ki je imel invalidnost, je prejel ugodnosti. Nekaj let pozneje je prejel ramo poškodbe, in kot rezultat pregleda svoje invalidnosti je bilo ugotovljeno, da je njegova sposobnost za nadaljnje delo zmanjšalo.
Medtem se je zakonodaja spremenila, in zaradi sprememb v zakonodaji svojih invalidskih dajatev, so se zmanjšale po prevrednotenju na manj kot polovico zneska, ki ga je prej prejel. Pritožbe tožeče stranke o tej odločbi niso prinesle rezultatov.
Na sodišču se je pritožnik pritožil, da je zmanjšanje dajatve v zvezi z invalidnostjo kršilo njegove pravice iz člena 1 Protokola št. 1 h Konvenciji.
VPRAŠANJA ZAKONA
V zvezi s spoštovanjem člena 1 Protokola št. 1 h Konvenciji. Če imajo organi države pogodbenice, je zakonodaja, ki določa plačilo, kot je pravica do socialnih prejemkov, mora zakonodaja šteti ustvarjati lastniški interes, ki spada na področje uporabe člena 1 Protokola N 1 Konvencije, da osebe, ki izpolnjujejo njegove zahteve. Če se znesek ugodnosti zmanjša ali prekliče, to pomeni poseg v premoženje, ki zahteva utemeljitev. Vsako posredovanje mora biti razmeroma sorazmerno z zastavljenim ciljem. Zahtevano pošteno ravnovesje ne bo vzpostavljeno, če zadevna oseba nosi individualno ali pretirano breme. Nova zakonodaja določa, da se tiste osebe, ki so pridobile pravice iz prejšnjega sistema, še naprej uporabljajo po začetku veljavnosti. To je okrepilo legitimno pričakovanje prosilca, da nadaljuje prejemanje dajatev po reformi zakona. Le ko je bilo ugotovljeno, da je njegova prizadetost otežena, je dejstvo, da je komaj kaj lahko napovedal in se pripravil na to, vplivalo na novo zakonodajo.
Različno obravnavanje dveh skupin brezposelnih invalidov: tisti, katerih invalidnost je ostala nespremenjena in katerih invalidnost je poslabšalo, ki so nastali ob istem času dodatno omejitev zaposlitvenih priložnosti naenkrat odvzeli vlagatelja o svoji invalidnosti, pripisuje velik pomen za presojo vprašanja sorazmernosti. Pomembno je dejstvo, da je bil prosilec brezposelna oseba in očitno je imela težave pri pridobivanju plačanega dela v zvezi s svojo invalidnostjo. Ta ranljivost je bila ravno tista, ki bi jo morala odpraviti ta invalidnost. Znižanje nadomestila za invalidnost, ki je močno vplivala na njegovo preživetje, ni ublažilo koli prehodnega ukrepa, mu dovoli, da se prilagodijo novim razmeram.
Reforma zakonodaje o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je služila legitimnemu namenu in pripeljala do povečanja zaposlovanja invalidov. Kljub široko polje proste presoje države na tem področju, je tožeča stranka morala nositi preveliko individualno breme in ogrozilo pravično ravnotežje, da je treba najti ravnovesje med zaščito zahtev lastnine in javnega interesa.
SODBA
Kršitev 1. člena Protokola št. 1 (soglasno) je bila kršena.
NADOMESTILO
Pri uporabi člena 41 Konvencije. Sodišče je tožeči stranki dodelilo 10.000 EUR za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.